Umirajoči so zgolj tisto, kar so. In zato je bila tudi ona lahko ob njih le to, kar je bila, je v pismu zapisala pokojna novinarka in publicistka Manca Košir. Medtem ko slovensko javnost še vedno pretresa novica o njeni smrti, številni pa ji v spomin namenjajo tople besede, je društvo Hospic delilo njeno poslednje pismo, v katerem je spregovorila o smrti.
V njem se je publicistka poklonila tudi Hospicu, katerega prostovoljka je bila že več let. Društvu je dala veliko, a dodala je, da se je tudi sama veliko naučila. "Ko je leta 1990 na Onkološkem inštitutu za rakom na pljučih umiral moj ljubljeni duhovni prijatelj Marjan Rožanc, sem ga spremljala vsak dan šest mesecev do smrti," je zapisala ter ob tem dodala, da jo je ustanoviteljica Hospica in zdravnica prijatelja takrat naučila, da je najpomembneje ohranjati bolnikovo integriteto ter njegovo človeško dostojanstvo. "Da ni pomembno dodajati dneve življenju, ampak pristno, polno življenje dnevom."
Ko se je leta 2005 upokojila, se je odločila za šolanje za prostovoljko Hospica. V svojem življenju je spremljala veliko umirajočih, podpirala žalujoče. Kot ambasadorka je bila zadolžena predvsem za detabuizacijo smrti. V pismu je poudarila tudi, da je treba na družbeni ravni narediti veliko več tudi za boljši odnos do starejših, hudo bolnih in umirajočih. Ter da bi se kot civilna družba morali naučiti bolj odločno pritiskati na politiko.
"Še vedno ni sprejet zakon o paliativni in hospic oskrbi. Morali bi imeti več hiš Hospica, ne le ene v Ljubljani. Potrebujemo negovalne bolnišnice in paliativne oddelke, tako v bolnišnicah kot v domovih starejših. Da ni kadra, da ni denarja, slišimo," je dejala ter se ob tem vprašala, ali nemara morda zgolj ni prave politične volje.
Spomnila se je tudi svojega odgovora na vprašanja novinarjev, zakaj se tako angažira za Hospic. "Ko gledam umirajočim v oči, gledam v oči resnici. Ker umirajoči nimajo mask na obrazu, ne igrajo več nobenih vlog, ne pozirajo." In zaradi tega je bila lahko, kot je povedala, tudi sama pristna z njimi. "Smrt je moja največja učiteljica. Učiteljica polnega bivanja. Zato vedno znova ugotavljam – prostovoljstvo je bližnjica. Bližnjica za osebnostno rast, za duševno zrelost, za duhovno prebujenje. Za zavedanje. Za pot k sebi in od tod za pomembno potovanje v odnose, k drugim. Samo če imaš kaj dati, lahko daruješ drugim," je še dejala.
"Njena čuteča prisotnost in tople besede so bile, kot je zapisala v eni svojih srčnic Iz neba do dna, namenjene 'Vam, živim in mrtvim, ki vas ljubim.' Manca ni ničesar prepustila naključju. Ko je začutila, da se bliža njen čas slovesa, se je od nas in od vas poslovila z iskrenim zapisom," so ob delitvi njenega pisma sporočili v društvu Hospic.
Poslovila sta se tudi FDV in RTV
"Z neumorno energijo, razgledanostjo in študijsko širino je kot dolgoletna predstojnica Katedre za novinarstvo pomembno sooblikovala in obogatila študij novinarstva na naši fakulteti," pa so se novinarki in profesorici poklonili na Fakulteti za družbene vede. Dodali so, da je z javnimi nastopi aktivno krepila status novinarstva na Slovenskem tako v javnem političnem prostoru kot tudi pri mladih.
"Manca Košir je s svojim delom novinarke, publicistke, pisateljice, voditeljice ter profesorice pustila neizbrisen pečat v slovenskem medijskem prostoru. Kot promotorka branja, ambasadorka radostnega staranja in spremljevalka umirajočih je s svojo osebnostjo in življenjsko energijo navdihovala številne okoli sebe," pa so sporočili z RTV Slovenija.
Na TV Slovenija bodo ob smrti novinarke danes in v prihodnjih dneh predvajali oddajo Od blizu, Moj klasični hit ter oddajo Zvezdana. Njenemu delu in življenju se bodo z vsebinami poklonili tudi na Radiu Slovenija.
