To, kar otroci vidijo, slišijo in doživijo, tega se naučijo, že leta opozarjajo v številnih kampanjah po svetu z različnimi video posnetki, ki prikazujejo, kako se odziv odraslih odraža v kasnejših odzivih otrok. Starši in vsi tisti, ki vzgajajo odraščajoče otroke, imajo pred seboj zahtevno nalogo, opozarja dr. Albert Mrgole, psiholog, družinski terapevt in predsednik Nacionalne mreže TOM telefon.
"Da učimo otroke od čustvene inteligence in regulacije do empatije in sprejemanja drugačnosti, od strpnega reševanja nekih zapletov do tega, da delamo napake in da se napake da popraviti, da obstaja neko upanje v vseh možnih zapletih. To ni nekaj, kar bomo govorili, to moramo živeti," poudarja dr. Mrgole.
Gre za dolgoročno vlaganje v odnos z otrokom in graditev zaupanja, razlaga Mateja Hudoklin, direktorica Svetovalnega centra za otroke. "Ta pogovor mora biti prisoten ves čas v družini. Ni dovolj, da ko se nekaj tako tragičnega, težkega zgodi, da se takrat začnemo pogovarjati. Zaupanje gradimo od samega začetka, rojstva otroka, z otrokom. In to je temelj, na katerem lahko potem tudi predelujemo podobne situacije, ki smo jim priča danes," med drugim izpostavlja.
Kot pravi dr. Mrgole, je vprašanje za starše oziroma vse odrasle, ali znamo pripraviti varno pristanišče otrokom, da bodo sploh želeli deliti z nami to, kar se jim dogaja.
Starši pogosto otroke vrednotijo po uspehu v šoli in drugih dosežkih, tako pa zmanjka prostora za to, kdo otrok v resnici je in kako se počuti, opozarja Mrgole. "Zanimati se za otroka, ga sprejemati takšnega, kot je, se veseliti, se z njim zabavati in biti sproščeni, to so razsežnosti, za katere kar nekako ni več prostora v tem norem tempu življenja," še dodaja.
Prav to stke posebno vez med starši in otroki. In ko so ti med sabo čustveno uglašeni, tudi hitreje in lažje opazijo, da so slednji v stiski. Po besedah Hudoklinove je to pri nekaterih otrocih navzven bolj vidno, v smislu vedenjskih težav. To se pravi, da čustva bolj navzven kažejo, njihovo vedenje se spremeni, se umaknejo, postanejo bolj razdražljivi, zavračajo neke socialne stike. Po drugi strani pa lahko to bolj občutijo in dlje časa to doživljajo predvsem navznoter. "Še vedno pa lahko vidimo, da so to otroci, ki so bolj zamišljeni, raje sami, da se pojavljajo težave v šoli," še navaja Hudoklin.
"Mi potrebujemo drug drugega v nekih skrajno težkih občutjih, da zmoremo to podeliti z drugimi in skupaj poiskati humano rešitev. Ker dokler smo živi, so za vse težave rešitve. In nasilje to nikoli ni," nenazadnje izpostavlja Mrgole.
