'To je bil zame resnični odvzem svobode. Nisem bil več človek'

Dan, ko človek postane številka

Prihoda svobode so se veselili vsi – tisti v taboriščih, ker se je končalo neizmerno trpljenje, tisti zunaj njih pa, ker se je končalo obdobje okupacije. "Okupacija pod Nemčijo ni pomenila le prostorskih omejitev, ampak so te želeli na vsak način spremeniti v Nemca. Če pa to ni šlo, bi moral izginiti," se spominja Dušan Stefančič. 

"Seveda pa svoboda ni za vse prišla v istem trenutku. Vojne črte so se hitro spreminjale, za ene je tako svoboda prišla prej, za druge kasneje. Tako so morali tisti, ki so bili osvobojeni najprej, in so upali, da se bo svet s tem drastično spremenil, na pravi konec počakati še kar nekaj časa."

Tako kot svoboda ni prišla čez noč, se čez noč ni zgodila vojna, poudarja. "Imamo uradne datume o tem, kdaj se je začela vojna, a okoliščine zanjo so zorele mnogo prej. Po prvi svetovni vojni se je svet znašel v hudi krizi, iz tega so nastale nove kombinacije oblasti in nekatere so bile takšne, da so sprožile drugo svetovno vojno. Nemci so pri tem prevzeli vodilno vlogo in začeli osvajati Evropo."

Sledil je odpor, pri nas so ustanovili Osvobodilno fronto. Veliko organizacij se je tako odločilo za oborožen odpor proti okupatorju, odziv med mladimi je bil silovit. Številni so se pridružili OF. Kot 16-letnik tudi Stefančič, ki pa so ga nato aretirali, ker je po Ljubljani trosil letake in risal grafite. 

In tako se je znašel v taborišču Dachau: "To je bil zame resnični odvzem svobode. Dobil sem številko. Nisem bil več človek. Bil sem ujetnik."

Novo orožje proti starim zalogam ali podcenjevanje moči

Nestrpno je pričakoval konec vojne, ko bo spet svoboden. Tako kot njegovi sotrpini. O tem se je s sarajevskim Judom in pomorščakom, Jakobom Nahmijazom, pogovarjal kmalu po prihodu v taborišče: "Oblečena v cape, ki so slabo nadomeščale oblačila, in slabo obuta, sva na prostoru med 15. in 16. blokom taborišča Dachau modrovala in se spominjala boljših časov. Obenem pa tudi špekulirala, kdaj bo vojne konec, kdaj bo svoboda. No, to so bili časi, ko sem bil še strašno naiven. Kako tudi ne, saj sem imel le šestnajst let in pol! No, Jakob je bil bolj izkušen – med drugim mi je pripovedoval, kako ga je bilo strah za življenje, ko so pluli po vodah, v katerih so bile nemške podmornice. Kakor koli, povedal sem mu, da s sojetniki, s katerimi smo prišli v istem transportu, menimo, da bomo tam samo dva ali tri mesece, pa bo vojne konec. Sam sem sicer imel slutnjo, da bi znalo biti dlje, saj sem v Bihaču, kjer smo zaradi očetove službe nekaj časa živeli z družino, videl nepregledno nemško vojaško kolono. Postalo mi je jasno, da gre za močno vojsko. Ampak kot idealisti smo upali, da bomo šli kmalu domov. Toda Jakob je dejal, da bo konec "letos" – torej 1944, če se bodo zavezniki izkrcali maja tega leta. Sicer šele prihodnje leto. In imel je prav."

Obdobje do tja je bilo dolgo in bilo ga je treba preživeti. 

So se pa dogajale stvari, ob katerih so upali na konec vojne. "Najprej izkrcanje zaveznikov v Normandiji. To novico sem kar hitro izvedel, saj sem takrat opravljal delo v baraki ob vhodu v taborišče, nad menoj pa je bila nekakšna "lovska preža" s stražarjem, s katerim sva občasno govorila, čeprav je bilo to precej nevarno početje."

Sledilo je veselje. "Vsi smo pričakovali, zdaj bo pa konec. Kje pa! Američani in Angleži so podcenjevali nemško vojaško moč. Ne gre pozabiti, da so šli Nemci v vojno zelo, zelo pripravljeni. Vojaško, ideološko, tehnično. Na drugi strani pa so Angleži, Francozi in Američani še živeli na krilih stare slave iz prve svetovne vojne. Zalog starega orožja so imeli na pretek, Nemci, ki tega niso imeli, pa so si izdelali orožje, ki je bilo rezultat najnovejše tehnologije."

Neuspešen atentat

Ostali so torej ukleščeni v taborišču. "Zadeve so se slabšale, še posebej po juliju 1944, ko žal ni bil uspešen atentat na Adolfa Hitlerja. Ne glede na to, da so bili Nemci zelo organiziran narod, ki je večino stvari izpeljal do popolnosti, ta atentat ni uspel, čeprav je bil kar dobro organiziran. Hitler je preživel, se je pa marsikaj spremenilo. Hitler je zamenjal celo vrsto generalov, SS je dobila še več pooblastil."

Občutek, da morda le bo konec, je tako spet prineslo šele leto 1945. "Vmes se je zagotovo dogajalo še kaj, a mi tega nismo vedeli. Do poskusa atentata smo v taborišče še dobivali propagandno čtivo. Čeprav je šlo za nacistično propagando, se je dalo marsikaj prebrati med vrsticami, kasneje pa tudi tega ni bilo več. Tako sem šele kasneje izvedel, da je bilo konec januarja 1945 osvobojeno taborišče Auschwitz. Čeprav smo čutili, da se nekaj dogaja, ker so od tam prihajali pohodi smrti, v katerih so bili ljudje, ki so jih premikali iz poljskih taborišč, tudi zato, da bi zakrili, kaj se tam dogaja."

"Prišlo pa je tudi do spontanega bega 500 ujetnikov iz taborišča Mauthausen. A ostaja vprašanje ali je bil povezan s tem, da se je že marsikaj rušilo ali pa je šlo zgolj za kalkulacijo ujetnikov – če pobegnem, morda preživim, sicer sem zagotovo mrtev. Vseeno je večina umrla."

Bi zapustili taborišče? Pridite v nemško vojsko!

Bolj jasen znak, da se nekaj dogaja, je bil dan, ko so v nemško vojsko vpoklicali nemške taboriščnike. Ne gre pozabiti, da so bili tudi nemški oporečniki poslani v taborišča, so pa tam uživali poseben status in so se pogosto brutalno znašali nad drugimi ujetniki. "Nadzorovali so naše delo, vodili so notranjo taboriščno upravo in imeli so pravzaprav roko nad našim življenjem in smrtjo, zato so bili izjemno osovraženi."

No, tiste, ki so se odločili za vpoklic, so odeli v zasilne uniforme in lepega dne so izginili. "Malo zatem pa je prišel nov razglas, naj se kdor koli od nas, ki se želi osvoboditi, prijavi v nemško vojsko. Torej – ujetniki naj bi zdaj postali nemški vojaki. Odziv ni bil slab, zbrala se je velika skupina, ki sem se ji sam izognil v velikem loku. Ne glede na to, kako slabo je bilo, nemški vojski se ne bi pridružil za nobeno ceno. Sem pa vmes opazil Slovenca iz Kamnika, ki sem ga poznal. In pa Poljaka, s katerima sem skupaj delal. Vseeno pa je večina na dogajanje gledala z nekaj porogljivega humorja – češ, zdaj bomo pa celo za vojake dobri." Bilo je jasno, da nemški vojski ne gre po načrtih. 

Precej zaskrbljujoče pa je bilo, da so v bližnjih rovih, ki so jih postavljali za potrebe proizvodnje vojaške industrije, zazidali vhode. "Ni bilo treba biti zelo inteligenten, da bi razumel, za kaj je šlo. Namen je bil, da bi ujetnike iz Gusna I. in II., pa tudi prebivalce, stlačili v rove, kjer bi jih zastrupili, potem pa vse skupaj razstrelili. Na srečo se to ni zgodilo."

"Velik preobrat. Pok! Bil si prost, svoboden."

Potem pa je prišel konec aprila ali začetek maja. "Kar naenkrat se je vsa izmena iz rova, kjer so delali, vrnila v taborišče, povedali so, da se tam ne bo več delalo in da so uničili celo načrte. Novica je bila pomembna, ampak za začetek nas je bolj prizadel bivanjski kaos, ki ga je prinesel konec proizvodnje. Taborišče je bilo prenaseljeno že z eno izmeno, kaj šele dvema. Tako smo ležali vsepovprek in čakali, kaj se bo zgodilo. Poleg tega se je že tako slaba situacija s hrano še poslabšala."

Potem pa so taboriščniki opazili, da njihovih običajnih SS-ovskih stražarjev ni več, da so jih zamenjali starejši možakarji s starejšim orožjem. Govorilo se je, da so bili iz dunajskih požarnih brigad. "Bil je vtis, da se oni bolj bojijo nas kot mi njih, a vendarle so bili oni oboroženi, mi pa ne, zato smo ostali poslušni. Potem pa se je lepega dne razlegel krik – Američani! Hoteli smo pogledati, kaj se dogaja, ko se je iz zvočnikov razleglo obvestilo, da bodo streljali, zato smo se umirili. So se pa proti večeru res pojavili Američani. To je bil torej velik preobrat. Pok! Bil si prost, svoboden."

Evforija, brezglavi beg, komandant, obešen na ograjo

"Sam sploh nisem dojemal, kaj se dogaja, evforija je bila takšna kot je nisem doživel nikoli več v življenju. Padla je ograja, ljudje so bežali na vse strani."

Prva ameriška enota je bila sicer izjemo majhna. Razorožili so stražo, na kup zmetali orožje, ga polili z bencinom in zažgali ter odšli.

Ker so bile puške nabite, je strašno pokalo, vseeno pa so se nekateri splazili do orožja in se oborožili. "Takoj pa se je organizirala skupina Špancev, ki je šla na lov za SS-ovci. Med skupino SS-ovcev, ki so zbežali, je bil sicer tudi komandant taborišča, ki pa so ga izsledili Američani. V soočenju z njimi je bil hudo ranjen in je po zaslišanju zaradi poškodb tudi umrl. Njegovo golo truplo so obesili na žičnato ograjo ob vhodu – in tam je ostalo nekaj dni."

Obdobje brezvladja je bilo kaotično. "Taboriščniki so se razdelili v tri skupine. Prva se je odpravila na brezglavi beg, verjeli so, da kamor koli bodo že šli, bodo prišli domov. A resnica je bila, da popolnoma izstradani in izmučeni za odhod domov niso bili fizično pripravljeni. Veliko jih je umrlo, nekaj so jih nazaj v taborišče vrnili Američani, ko so se spet pojavili čez dan ali dva. Druga skupina je planila na tisto, kar smo ves čas v taborišču najbolj pogrešali – na hrano. Skladišča so bila večinoma prazna, a bile so zasipnice krompirja in kolerabe in SS-ovske farme živali. To se je pospravilo. Usposobilo se je peči in kuhalo, pri tem je zgorel del taborišča. Drugi del so kasneje zažgali Američani. Tudi iz te skupine jih je veliko umrlo, ker so nekontrolirano jedli."

V taborišču se je zato kopičil kup trupel. "Vsaj dva ali tri metre visok kup je bil še iz časa, ko je taborišče delovalo v zadnjih izdihljajih, zraven so bili tisti, ki so umrli po osvoboditvi. Pozneje so jih pomagali pokopati tudi domačini, ki so kopali grobove." 

Tretja skupina pa se je, kot že omenjeno, želela znesti nad "kapoti", starešinami blokov, pisarji ... "Kolikor so jih dobili, so jih pobili. Torej masakrirali, linčali. Če to danes povem, ljudje mislijo – joj, kakšni krvoločneži. Danes se to težko razume. Današnje generacije večinoma niso videle človeka, ki je padel v nezavest, kaj šele mrtvega človeka in gore trupel. Prav tako niso doživele takšnega nasilja."

Gremo domov. A kje to je?

Nekoliko drugače je bilo v Mauthausnu. "Ob prihodu Američanov v Mauthausen, je, za razliko od Gusna, kjer je torej nastala popolna zmeda, bil ohranjen red. Ko so se Američani potem vrnili, so posneli prihod s transparenti, kar danes poznamo kot fotografije ameriške osvoboditve taborišča. Torej je šlo za nekakšno režijo." 

A tudi taborišče v Gusnu so potem nekoliko očistili in naredili red. Stefančič ocenjuje, da je bila takrat tam še okoli četrtina taboriščnikov. Po barakah so se večinoma naselili po nacionalnostih in čakali dan, ko bodo lahko odšli domov. 

"Ampak, kaj je pomenilo domov? Španci niso mogli domov, saj so bili v navzkrižju z režimom, ki je še vedno vladal doma, za njih tam ni bilo prostora. Nekaj jih je tako ostalo v Nemčiji, nekateri so šli v Francijo. Ti torej niso bili čisto svobodni, bili so tujci v novi deželi. Druga skupina so bili Poljaki, ki niso mogli sprejeti, da je zdaj Poljska okupirana s strani Sovjetov. Seveda niso pozabili, da so Nemcem pomagali okupirati Poljsko, niti niso bili pozabljeni sumi v zvezi z dogajanjem v Katinskem gozdu, ki so se kasneje potrdili. Na takšno Poljsko se niso želeli vrniti, veliko jih je končalo v Angliji. Tretja, zame enigmatična skupina, pa so bili Srbi, saj niso bili podporniki komunizma. Podrobnosti o njih pa seveda nisem vedel. Vprašanja, kdo si, kaj si – vse to so bile v taborišču tabu teme. Ali bi šli domov ali ne, so razmišljali tudi Sovjeti, kako so se odločili, pa ne vem."

Potem pa je prišel dan, ko je dobil za popotnico nekaj plesnivega kruha, malo margarine in nekaj cigaret ter se vkrcal na zasilni vlak, ki je odpeljal v smeri domovine. "In potem smo lepega dne bili doma." 

Sestanki, Sovjeti, dvolična svoboda: vrnitev v deželo, drugačno od pričakovanj

"Sprejem je bil lep in vse je bilo dobro, dokler nisem ugotovil, da sem se vrnil v deželo, ki je drugačna od tiste, ki sem jo pričakoval. Namreč – od nekdaj sem sovražil ukazovalne režime. Potem pa sem ugotovil, da živim v Sloveniji, vse, kar je dobrega, pa je menda sovjetskega izvora. Poleg tega smo samo sestankovali in izražali hvaležnost Sovjetski zvezi – ter kritizirali zahodne zaveznike, česar nisem maral, ker sem videl oboje."

Motilo ga je tudi vedenje Sovjetov kot osvoboditeljev, saj so območja povsem izropali. "Anekdota pravi, da ti na Dunaju ljudje niso povedali, koliko je ura, ker so na ta način že vse ure pokradli Sovjeti."

In tako je bil na enem od sestankov nekoliko preveč kritičen do Sovjetske zveze ter si prislužil "črno piko". Biti označen za "zahodno usmerjenega" je bilo takrat sicer zelo nevarno. 

Tudi to torej ni bila popolna svoboda.

Kot tudi svoboda ni bila za vse enaka. "Po vojni je bilo težko priti do živil, vseeno pa je v Ljubljani obstajala trgovina za višje veljake, Udbo in podobno, kjer so lahko nabavljali, do česar drugi nismo imeli dostopa. Merila so bila različna. Če si bil partijec, si bil takoj boljši. In to se je kmalu izpridilo. Ta svoboda je bila dvolična."

"Tudi taboriščniki v tej svobodi nismo imeli kakšnega posebnega mesta in tako je bilo še desetletja. Slišati je bilo celo očitke, da smo bili v taborišču "na počitnicah". O resničnih grozotah taborišč se govori šele v zadnjih desetletjih, ko pa žal ostajamo le še redki pričevalci tistega obdobja." 

Kaj je svoboda in kdaj je svobode preveč?

Stefančič sicer pravi, da je prvi občutek svobode doživel kot 11-letnik v dijaškem domu. "Če sem bil doma, mi je ukazovala mama, tam pa sem odločal sam. Moral sem se odločiti, koliko se bom učil in če se nisem učil, sem bil sam kriv, imel sem frizuro, kot sem jo želel, nič ni bilo diktiranega."

A že kot otrok je k svobodi pristopal odgovorno. "K svobodi moraš pristopati odgovorno. Ne moreš hoditi gol po cesti in kričati, da si svoboden, ker ti ni treba obleči spodnjih hlač. V svobodi moraš imeti neko določeno disciplino. Kot pravi slogan – demokracija ni anarhija."

Čeprav bi morda pričakovali drugače, o svobodi v taborišču ni veliko razmišljal: "Vse se je vrtelo okoli veliko bolj osnovnih stvari. Um je zanimiv. Tako smo večinoma razmišljali o hrani, spanju, cigaretah, kdaj se bo vse skupaj spremenilo. V takšni situaciji človek ne razmišlja o svobodi, ampak preživetju. Ko izgubiš vero v preživetje, pa je konec. Resignacija je past. Še najbližje razmišljanju so svobodi se je dogajalo med delom v predoru, ko smo razmišljali, kaj bi jedli doma ali pa kam bi šli, če bi bilo zdaj vojne konec. Imeli smo veliko idej, ki jih po vrnitvi nismo nikoli izvedli. Osebno je bil zame najtežji trenutek v predoru v taborišču Sainte Marie Aux Mines, ko sem bil na robu, da obupam. Do takrat sem živel od spominov na preteklost. Potem pa je to izginilo."

"Je pa svoboda čudna stvar. Kaj sploh je svoboda? Svoboda je, da lahko delaš, kaj je prav. Ampak – kaj je prav? Tukaj bo imel pa vsak svoj odgovor. Za SS-ovca je bila svoboda, da je počel, kar so mu ukazali, v kar je verjel. Svoboda je relativna zadeva in lahko je svobode preveč. Preveč svobode je imel nemški ujetnik v taborišču. Je sicer bil zaprt, a znotraj tega je lahko počel, kar je hotel."

Kako svoboden pa je današnji človek? "V Sloveniji smo svobodni. Seveda je marsikaj prepovedano – ne moreš razgrajati, izvajati nasilja ... So pač meje, preko katerih morala in družbeni red ne dovolita. In tudi ne smeta dovoliti."

Je pa svoboda tudi povod za vojno. "Skupina se odloči, da želi svobodo, saj menijo, da jim je obstoječ sistem ne dopušča. Vojna izvira iz nasilja, ki je bilo izvršeno nad nekim narodom. Kako pa pridemo do tega, da iz tega spet nastane vojna, pa je kompleksen proces z veliko sodelujočimi. Dokler bodo ljudje tlačili svet, bo problem vojne ostal, saj se bo vsak boril za tisto svobodo, za katero meni, da mu pripada."

Pogumna dejanja peščice, ki so pri večini vzbujala občutke krivde in sramu

Tema letošnje slovesnosti v Mauthausnu je sicer državljanski pogum. V Mauthausenskem odboru ob tem izpostavljajo, da uporaba izraza državljanski pogum sega že v leto 1848. Dejavniki, ki vodijo do dejanj državljanskega poguma, so vselej enaki, spreminjajo se okvirji pogojev, v katerih se zgodijo. 

V času nacionalistične dobe so dejanja državljanskega poguma postala dejanja odpora proti režimu. Ljudje, ki so se upirali, ki so rešili druge, ki so vodili odporniške aktivnosti v oborožitveni industriji, so bili večinoma imenovani šele po zrušenju tega sistema, a tudi takrat priznanja ni bilo, prišlo je šele leta ali desetletja pozneje, če sploh. Pogumna dejanja nekaj ljudi v času, ko je večina živela tako, da se je prilagodila, so pogosto sprožila občutke krivde ali sramu, to je vodilo v dvome o teh dejanjih. 

Režim je sicer upornike neusmiljeno preganjal, bili so degradirani, kaznovani, pogosto so morali neposlušnost plačati s svojim življenjem. Ljudje so živeli v območju popolnega nadzora in pravne praznine, želeli so se zaščititi in bali so se povračilnih ukrepov oblasti. 

Vseeno so nekateri izstopili iz množice. V 70. letih prejšnjega stoletja je psihologinja Revital Ludewig-Kedmi analizirala rezultate študije ameriškega politologa Manfreda Wolfsona iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Ugotovila je, da je bila večina teh ljudi povsem "navadnih". Niso imeli nobenih posebnih finančnih sredstev, niso imeli velikih domov, boljše izobrazbe ali zvez. 

Med ljudmi, ki so pomagali, je bila družina Langthaler iz Mühlviertela iz zgornje Avstrije. Skrivali so dva sovjetska ujetnika iz Mauthausna, pri čemer so nedvomno tvegali svoja življenja. Če bi kdo to izvedel, bi bilo po njih.  A v družini so se odločili, da bodo, če kdo pride k njim, storili vse, da ne bo ustreljen, da se bo lahko skril. "V vojni imam pet fantov in za vseh pet želim, da se vrnejo. Tudi ti fantje pa imajo matere in družine,"  je razmišljala Maria Langthaler.

Dogajanje je povezano z že omenjenim množičnim pobegom iz Mauthausna, ko je od tam pobegnilo 500 sovjetskih ujetnikov, ki jih je čakala gotova smrt. Sledil je "lov na zajce"– za lov na ubežnike so namreč angažirali tudi lokalne prebivalce in lovce. Veliko ljudi se od odzvalo pozivu, dogajali so se strašni zločini. Večina pobeglih je umrla. 

Nekateri so sicer skušali pomagati tako, da so nastavili vreče krompirja ali oblačila, niso pa šli tako daleč kot družina Langthaler, ki je rešila življenji dveh pobeglih zapornikov. 

"Majhen odpor se mora nenehno odvijati, da ne bo nekega dne potreben velik odpor"

Mnoge od tistih, ki so želeli pomagati, so vodili verski ali politični motivi. Pravni filozof Arthur Kaufmann je primerjal odnos med državljanskim  pogumom, nenasilno politično akcijo, državljansko neposlušnostjo, protestom in odporom. "Ne bi smeli podcenjevati pomena še tako majhnega upora," je poudaril. "Ta majhen odpor se mora nenehno odvijati, da ne bo nekega dne potreben velik odpor. Velik odpor zahteva velike žrtve, stalen odpor pa predvsem pogum."

Dejanja državljanskega poguma so tako vsakodnevna zaveza svobodi izražanja, zavezanosti proti diskriminaciji, spoštovanju človekovega dostojanstva. 

Danes smo vse bolj priče rasizma, verbalnih groženj, nasilja, izključevanja, diskriminacije. Težava je tudi na spletnih platformah, kjer se že več let širijo kibernetsko ustrahovanje, spletno sovraštvo, teorije zarote in lažne novice. Rasizma, diskriminacije in nasilja ni mogoče odpraviti čez noč. Vendar je z majhnimi koraki mogoče doseči veliko, poudarjajo v Mauthausenskem odboru.